Omemba: Štefan Kardoš

»Geza bači pripovejda.«

»Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.«

»Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?«

»Cenimo svoj materni jezik. Bodimo prijazni z njim. Ne uporabljamo ga kar tako, vnemar. Ne blebetajmo. Govorimo malo, pa tisto globlje. Naučimo se spoštljivo molčati v svojem maternem jeziku. In potem bo tudi vsaka beseda veljala več.«

»Kolikor časa bo živela kot pogovorni jezik, ima prihodnost, pomembno pa je, da se ohranja tudi v pisani obliki.«

»V zadnjem obdobju ‒ predvsem roman Vse moje Amerike ‒ pa sploh, saj pišem o svojih prednikih, zato je veliko tudi prekmurščine.«

»Pripoved je duša pokrajine, jezik je njen melos. Iskanje doma je vračanje h govorici, v tem se skrivata nostalgija in melanholija. Jezika se ne da skriti niti zamolčati. Včasih so temu rekli avtentičnost.«